V preteklem stoletju so bila obsežna lagunska in močvirska oblagunska območja izsušena zaradi pridobivanja novih kmetijskih, industrijskih in urbanih zemljišč. Da bi odpravili zastajanje vode, so se poslužili zasipavanja, torej dodajanja materiala za dvig terena, oziroma so nizke terene drenirali s kanali, drenažnimi črpalkami ali zapornicami, ki jih je projektiral Leonardo da Vinci (porte vinciane) na zajezenih območjih. Prvi sistem se običajno uporablja na zemljiščih, namenjenih gradnji, drugi pa na kmetijskih zemljiščih. Na izsušenih območjih se uporabljajo drenažne črpalke, če so zemljišča trajno pod morsko gladino. V tem primeru gre za "mehansko odtekanje"; če pa je teren vsaj začasno nad gladino vode, se poleg jezov uporabljajo Da Vincijeve zapornice (porte vinciane), ki se odpirajo in zapirajo zaradi tlačne razlike. Genij Leonardo je ta sistem zasnoval tako, da je omogočil izsuševanje z odtekanjem "v presledkih", kar je dobro vidno vzdolž kanala Brancolo. In nazadnje, če so tereni trajno višji od vodne gladine, je v uporabi samo "naravno" odvajanje.